Temptacija me trese.
Hočem sonce, če ne zame, zate.
To ni življenje, to so upanja zavese.
Hočem zvezde, nebo hočem, zate.
Pravijo, da past z oblakov se ne splača.
Jaz pa želim leteti, ti z menoj.
Pravijo, da pesem vsaka z vetrom se obrača.
Ta pesem pa zveni – s teboj.

V zadnjih dneh mam blokado. Jaz bi ji rekla vata; gosta, lepljiva, mokra vata.
Zato pesem.

Ni mi do vate, res mi ni. Ni mi do potiskanja življenja, ker se samo od sebe nič ne premakne.

Nočem več vetra v obraz.

Pa lep večer.

  • Share/Bookmark

Tjavendan

26.06.2008

Še enkrat začenjam. Ne obljubljam nekih hipervznemirljivih vsakodnevnih pripetljajev, ker je moje življenje dokaj enolično in ker sem sama dokaj enolična oseba. Mogoče se kje znajde kakšna objava v “ROFL I KILLED MYSELF LOLOL XXDDDD!!!! xD!! XD!! XDDDDDDD xDDXxDDXDXxDxddxdDXDdXD XDDDD!!11!!1!1one!!! XD!!!! OMFG LOOOOOL!!! XD” -stilu, mogoče brezpomensko nakladanje o psu iz Monte-reklame, mogoče teženje o tem, kako rada bi šla dodatno zgodovino v šoli, pa so profesorji za v nikamor. Ker nasploh pogosto težim. Težim, če moj čaj nima prave temperature, težim, če me kdo grdo pogleda, težim o vsem mogočem, težim in nakladam, če ne naglas, pa v mislih. Tako večino časa preživim v razmišljanju, nakladanju, teženju, kakor se vzame, ali pa me zebe. Verjetno imam slabo prekrvavitev, ker mi vsakih nekaj minut zaspi noga, če je ne premikam, ali pa tudi ne. Lastna opazka pač, ena izmed mnogih. Težave z nogami se ponavadi rešijo same od sebe, ker večino časa cepetam z njimi po tleh in se kar ne morem odvaditi, oziroma se ne bi, tudi če bi se hotela. Pa se ne. Ne razumem oseb, ki se imajo čas razburjati nad mojim cepetanjem, tleskanjem s prsti ali trkanjem s prsti po mizi v določeni melodiji, ne razumem oseb, ki se nad otroki v 3. razredu osnovne šole med plavalnim tečajem razburjajo zaradi kopalk, ker bi rajši videli, da nosijo enodelne kot dvodelne, moj bog, in ne razumem oseb, ki imajo pač določeno mnenje, ki se močno razlikuje od mojega, čeprav sem drugače zelo liberalna oseba. Živeti s svojim jih sicer pustim, razumem pa jih ne. In jih ne bi, tudi če bi jih poskusila, pa se ne trudim. Ponavadi okoli teh oseb naredim ovinek, ker sem, kot rečeno, bolj mirne vrste in se ne spuščam v brezpomenska razburjanja. Težim že, ampak redko ljudem. Pač tjavendan. Ukvarjam se pač z osebami, s katerimi se razumem, čeprav verjetno one ne razumejo mene. Ali vsaj kakšnih 80% mene. Pa sem to vseeno jaz in se ne dam. Ne mainstreamu, ne asocialnim profesorjem, ne nekaterim žvečilnim gumijem, ki mi povzročajo glavobol. Držim se svojih načel, premislim preden povem, preklinjam E951, požiram knjige, na primer dve Brownovi knjigi v treh dneh, sem neuradni ateist, rišem, fotografiram, igram, težim. Tjavendan.

p.s. Monty zasluži cvrenje, trpinčenje in večno maltretiranje v peklu.

  • Share/Bookmark